Virginia Woolf – Trenutki videnja

K tej knjigi se vračam. Pogosto me pritegne iz radovednosti in ljubezni do zgodovine. Odkrivam, kako so ljudje dojemali politično situacijo v tistem času. In ko sem konec marca ponovno brala njene dnevnike, sem občutila dodatno povezanost. Njena tesnoba je postala moja tesnoba.

Trenutki videnja so prevedeni dnevniki Virginije Woolf, editirani, ukrojeni, med obema vojnama. Pa so res njen glas? To se sprašujem tokrat. Sprašujem se, koliko so dnevnikom iztrgali pristen utrip, da so ga priredili za nakup? Virginia Woolf je bila znana po tem, da se ni želela ukloniti in je zavestno gradila na svojem slogu. Skupaj z možem je ustanovila lastno založbo. Ko sem desetletje nazaj prvič brala njene dnevnike sem bila fascinirana: “Saj v dnevnikih večinoma razmišlja le o pisanju, branju, se druži s književniki, umetniki.”  Nisem prebrala drobnega tiska – po njeni smrti prebrano, predelano, izpuščeno,…

Na Youtubu lahko najdem kar nekaj videov o njenem bivanju v Monk’s house in o tem, kako pisati kot Virginija Woolf. Za to potrebujem Montblanc Virginia Woolf Ballpoint pen (nalivnik nad katerim Virginia ni bila vedno navdušena) in vijolično črnilo. Lahko se preizkusim, kako pred pisanjem zajtrkovati, se okopati, potem pisati od devetih do dvanajstih, iti na osvežujoč sprehod, editirati, brati in tako naprej. Če bi se držala te rutine, bi potem napisala zgodbo vredno romana? Ne vem. Nihče v teh videih ni tega potrdil. Pri vseh nalivkah!

Lahko pa si privoščim le osvežujoč sprehod.