Lee Child – The Affair

Bi si upali na pot le z obleko, ki jo imate na sebi?
Jack Reacher diši po potu, pretepih, prašnih cestah in svobodi.  Ne bo vas vabil s seboj. Ne bo se spreminjal zaradi vas. To vam da vedeti že, ko se prebijate skozi opis taktičnega ocenjevanja vhodov in izhodov Pentagona. Če boste ostali z njim, boste morali sprejeti njegov način gledanja na svet. Tudi njegov način razmišljanja ni prijazen do bralca. Lee Child vas že na prvih straneh vrže v natančne opise varnostnih protokolov in taktičnega ocenjevanja prostora. Ne zato, ker bi občudoval vojaško birokracijo, temveč zato, ker tako razmišlja Reacher.

Čeprav je The Affair izšel kot šestnajsti roman v seriji, se kronološko dogaja tik pred začetkom Reacherjeve zgodbe. Še vedno je v vojski, nosi uniformo in verjame, da sistem lahko deluje. Iz Pentagona ga pošljejo v Carter Crossing, Mississippi, ki ima pulz le še zaradi vojaške baze, ki je nastanjena tam. Neuradno mora preveriti, ali je kdo iz baze vpleten v umor domačinke. A njegova tajna naloga se hitro zaplete.

The Affair ni moj prvi Jack Reacher roman. Prebrala sem jih že nekaj, tokrat prvič v angleščini. Pripoved je prvoosebna, kar me je zmedlo, saj junaka do sedaj še nisem spoznala iz te perspektive. Na svet okoli sebe gleda kot na zemljevid terena. Ljudje, pokrajina in vreme zaživijo šele potem, ko jih Reacher razvrsti glede na uporabnost. Kje lahko pobegne. Kje ga lahko kdo preseneti. Kje se splača ustaviti. Reacher o umoru pripoveduje skoraj brez čustvenih poudarkov. Ta navidezna ravnodušnost potencira kontrast z brutalnostjo zločina.

Med branjem sem se večkrat zalotila, da me podrobni opisi ulic, razdalj na terenu dolgočasijo. Potem pa sem ugotovila, da je ravno to bistvo. Ne bereš opisa mesta. Bereš način, kako Reacher preživi. Njegova svoboda ni stvar čutenja. Je telesna. Nuja, da nikjer ne ostane predolgo in nikomur ne pripada. Morda prav zato še vedno stopi z vlaka z eno samo zložljivo zobno ščetko v žepu, bralci pa mu sledimo že skoraj trideset let.